Borovničevec? Na zdravje!
Slovencem primanjkuje prepričljivosti. Črnogorcem bi morali dopovedati, da vse slovenske borovnice porabimo že doma (v glavnem v borovničevcu), nizozemske pa so pač nizozemske. Če bi bil Fructal nizozemski, si Črnogorci verjetno ne bi dovolili takega šikaniranja borovničevega soka, ki nenadoma v gospodarskih rubrikah figurira kot nafta in strateške surovine. In ko se nenadoma slab glas o naših/nizozemskih borovnicah razširi od Podgorice do Budve, je na nogah že ves Balkan, kajti Slovenci nas spet zastrupljajo! Me, vzorne balkanske državice, imamo stroge predpise in zato ne bomo dovolile černobilskih borovnic! Zanimivo, kako solidarni so vsi pri bojkotiranju slovenskih izdelkov, ne glede na nacionalno ali versko pripadnost. Jugoslavija še vedno obstaja, če ne v rocku, filmu in gledališču, pa vsaj v vselej prenavljajočih se oblikah mitingaštva in masovne psihologije. Černobil je mogoče umestiti tudi v Slovenijo, vsaj v balkanskih glavah, kjer je Radovan Karadžić malodane Nobelov nagrajenec.
Na Slovenskem bi se moral najti politik, ki bi prisilil črnogorskega ministrskega predsednika Đukanovića, da s prvim letalom prileti v Ljubljano, popije borovničevec in se opraviči. Če ne, bi morali nemudoma slediti protiukrepi, recimo neizdajanje potnih listin za črnogorsko mafijo. Đukanović bi to takoj razumel in dovolil najvišjo stopnjo radioaktivnosti v borovničevem soku.
Toda takega politika na Slovenskem nimamo, po Dimitriju Ruplu je menda zazijala velikanska praznina in v tolažbo nam je lahko le to, da se v politiko vrača Marjan Podobnik; da, tisti, ki je Srbijo zasul s piščanci, potem pa se je menda vsega skupaj naveličal. Če ni novih izzivov, se vrneš v slovensko politiko. In tako je Brat podpoštenjak edina sveža julijska kadrovska novica. Razen, kajpak, Mira Petka, pretepenega novinarja iz Črne ali tam nekje okoli ...
V polsnu se mi je že svitala neka nova Slovenija, v kateri bo politika zavzela tretjerazredno vlogo in bomo v politike sčasoma preoblekli vse naše filmske igralce, kot so Kalifornijci od Arnolda Schwarzeneggerja do Ronalda Reagana. Si predstavljate slovensko politiko, v kateri bi nastopal šarmantni Boris Cavazza - s še lepšo Oriano? Clinton in njegova Hillary bi bila samo bleda senca tega prekrasnega para. Ali pa Gojmir Lešnjak - Gojc kot guverner kraških občin? Zakaj mu tam dajejo na voljo samo neko gledališko dvorano, čemu mu ne ponudijo oblasti?
Vsaka štiri leta na Slovenskem izbiramo "ljudske predstavnike" , ki bi morali biti usposobljeni vsaj za prodajo Fructalovih sokov v Črno goro, norih ovac v BiH in podobnih pritlehnih zadevščin. A pravih ljudi nikoli ne najdemo; zadnji "nabor" je razviden na tv, kjer se odvijajo razni miniaturni državni udari, ljudi, ki bi se kolikor toliko razumeli na upravljanje države, pa od nikoder! Gojc bi takojci prisilil kakega Đukanovića, da bi vase na dušek zlil borovničevec, navzlic vsesplošni radioaktivnosti pa ne kandidira, tudi drugih filmskih igralcev ni na vidiku. Zato pa toliko bolj mrgoli novinarjev. Je politiki zmanjkalo politikov in si zato mora vse bolj pomagati z novinarji? Je novinarstvo otroški vrtec politike?
Načeloma seveda ni mogoče ugovarjati prehajanju iz enega poklica v drugega, so pa kajpak neke omejitve. Zdravnik se je zaprisegel Hipokratu, oficirji svoji državi, novinarji resnici in svojemu kodeksu ... Ko čez noč prestopiš iz svoje zaveze resnici k neki stranki (ki je zavezana čisto svoji resnici), si naredil velikanski preskok, ki postavlja pod vprašaj vse tvoje dotedanje delovanje. Miro Petek, ki ga, mimogrede, ne poznam, je iz območja resnice naredil salto mortale v politiko, kjer bo verjetno uspešen - a to ne bo več Miro Petek! Mediji so ga doslej prikazovali kot žrtev in varovanca posebne parlamentarne komisije, nenadoma pa se bo pred nami razvil neki nov politik, ki bo do smrti unovčeval sočutje, ker so ga pretepli? Politika se tako ne dela, razen v primitivnih družbah, kar Slovenija še je.
Slovenija bo pokazala zdravo pamet, ko bo ustavila prodor novinarjev v politiko. Ti prodori so bili nekdaj pogostejši, na primer s sedanjo ljubljansko županjo Danico Simšič, ko je zadostovala že televizijska všečnost in že si bil z obema nogama v politiki. Imenitni časnikarski komentatorji niso nikoli prodrli v politiko, ker je bila vselej bolj pozorna na "estradne zvezde" . No, najboljši komentatorji si tudi niso prizadevali priti v politiko, toda v politiki je neko samoljubje, kot da so tam nebesa in da si vsi prizadevajo priti do njih. Politika pa ni nič drugega kot gromozanski živinski sejem, na katerem se (za razliko od ovac in volov) trguje z ljudmi, torej na vsaka štiri leta, včasih malce vmes, cene so pa kajpak odvisne od tega, ko si konju bolje ogledaš zobovje in dlesni ...
Slovenija bo zrela tistega dne, ko se bo naučila ignorirati "vsakodnevno" politiko; ko bodo politiki nepomembni ali pa, ravno nasprotno, ko bodo v to sfero začeli prodirati medijski ljudje. Recimo Janko Šopar v Jelinčičevo stranko ali Miro Petek pri Janši. Tedaj bomo vsaj vedeli, kdo h komu spada, ne pa kot zdaj, pri nacionalni televiziji, ko se je vse skupaj sprevrglo v ugibanje, kakšna je tv spodaj, ker so vse novinarke že tako "rdečelase" zgoraj.
Volitve bi bilo treba vzeti zares, ne tako kot Miro Petek, ki se je v Zboru za republiko postavil kot kak Miško v filmu Ko to tamo peva - tisti Miško, ki je malo prej vozil avtobus z zavezanimi očmi, potem pa so ga rekrutirali v srbsko vojsko. Mimogrede, s Pavletom Vujisićem sva nekega dne na Adi Međici kuhala fiš paprikaš, v slovenščino se mi tega ne ljubi prevajati, oprostite. Pavle, velik in kultuviran gospod, je medtem popil kak poldrugi liter "Fructal Brandyja" , pač neke skrajno alkoholne brozge, ki je nihče ne zna opisati, tudi v Ajdovščini gotovo ne bi znali natančno povedati, iz česa je. In koliko bekerelov ima.
In mojega prijatelja naj bi pokopal prav Fructal Brandy? Če je Fructalu uspelo odstraniti takšno "muškarčino" , koliko enostavneje bi mu bilo šele grdo početje s sadnimi sokovi!? Malo Černobila, malo slovenskih pesticidov - in smrtonosni koktejl je tu, tako rekoč idealen za nežne Črnogorce. No, tako preprosto vendarle ni, po Dimitriju Ruplu, "za katerim je zazijala velikanska praznina" , se bo na Slovenskem verjetno moral najti nekdo, ki bi v Podgorico sporočil, da bomo izključili internet, ker černobilsko-črnogorskega guslanja pač ni mogoče razbrati. Slovencem primanjkuje prepričljivosti, to je res; če bi znali biti bolj prepričljivi, bi verjetno morali biti tudi bolj trdi. A do naslednjih volitev so še trije meseci. In na slovenskih volitvah niso zmagovalci zmagovalci, temveč so žrtve. Mi, kot kaže, cenimo poražence; za svojo zmagovalno držo se nikoli nismo domislili niti piedestala, kaj šele česa več ...
Boris Jež
Bookmarks