Borovnice ko kisle kumarice
Na severu Črne gore so se štirje obiralci in uživalci gozdnih jagod in borovnic okužili s smrtno nevarno mišjo mrzlico, in to samo zato, ker sadežev niso temeljito oprali v čisti vodi. Pravijo, da se v tem okolju to dogaja vsako leto, a še nihče ni zagnal takšnega vika in krika kakor ob zdravju neškodljivem Fructalovem nektarju. Sprva so mu nestrokovno izmerili previsoko radioaktivnost, ko so doumeli, da Fructalovi izdelki dosegajo najvišjo stopnjo kakovosti, pa so se začeli izgovarjati na nekakšen predpis iz obdobja vladavine Slobodana Miloševića, ki da je Fructalov borovničev sok izločil iz prodaje.
Tudi v bolj normalnih okoljih se ob omembi radioaktivnosti človek strese in pomisli na najslabše - takih predmetov se niti ne dotakne, še manj pa bi jih hotel uživati. Spomnimo se, kako in zakaj je pri nas propadla namestitev sodobnega meteorološkega radarja pa kako težko je najti trajno odlagališče radioaktivnih odpadkov, četudi strokovne analize navajajo najustreznejše rešitve.
Ne predstavljam si, kako bi bilo v okolju, kjer med informacijami vse prepogosto krožijo polresnice in laži, mogoče popraviti krivico, ki je bila storjena nekomu, zlasti če se ukvarja s proizvodnjo dobrin, ki so sestavni del človekovega prehranjevanja, povrh vsega pa gre še za podjetje, katerega proizvodi so statusni simbol med napitki, kakor je Fructalov nektar. Na prostoru nekdanje Jugoslavije so s Fructalom odraščale mlade generacije, ki so danes že v jeseni življenja. Kdo med preprostim ljudstvom pa ve, koliko bekerelov je za zdravje neškodljivih, zakaj za odrasle državljane EU ni škodljiv cezij s 600 bekereli, za otroke pa s 370 bekereli, torej več kot desetkrat nad vsebnostjo v spornem borovničevem soku?
S tem seveda ni rečeno, da je Unija s svojimi predpisi o zdravi prehrani dosegla vrh. Z njimi je približno tako kot s samo združbo 25 držav. Ni nekaj idealnega, saj po novem združuje bogate in po njihovih merilih tudi revne, nekje so na oblasti desni, drugod levi ali pa tisti, ki se imajo za center; eni vsaj pod mizo podpirajo ameriško avanturo v Iraku, drugi so odločno proti, in še in še - a kaj boljšega bo iz vsega tega morda še nastalo, ko bo Evropa dejansko združena po dolgem in počez?
K taki Evropi teži tudi SČG, ki se je prvič, odkar deluje ta državna skupnost, predstavila kot enotna država skupaj s Kosovom, ki je od junija 1999 sicer pod začasno upravo ZN. Različna ekonomska sistema Srbije in Črne gore, monetarna sistema - v Srbiji je nacionalna valuta dinar, v Črni gori in na Kosovu pa evro -, carine in še marsikaj govori, da Srbija in Črna gora delujeta kot ločeni državi, Kosovo pa ni niti nekaj vmes, saj ga je ta trenutek mogoče jemati kot nedonošenčka mednarodne skupnosti, mirovnega procesa ZN.
Naj se sliši še tako bizarno, borovnice iz Fructala so dosegle, da v Črni gori, od koder se je sprožil plaz kljubovanja slovenski firmi, v Srbiji in na Kosovu, vsaj v eni zadevi delujejo razmeroma enotno: v Črni gori so prepovedali uvoz Fructalovega nektarja, v Srbiji so ga začasno umaknili iz prodaje, na Kosovu pa so tamkajšnji inšpektorji zapečatili Fructalovo skladišče, policisti Unmika pa so jim pri tem držali svečo.
Doslej so bili zelo dobro povezani le kriminalci, ki izkoriščajo razbitost trga SČG, zaprtost Kosova do srbskega in nekoliko manj črnogorskega gospodarstva in politike; in doslej jim je prišla do živega le operacija Meč, temeljita preiskava umora srbskega premiera Zorana Đinđića, s katero pa bi dandanes rad marsikdo na oblasti v Srbiji obračunal po hitrem postopku. Vsi pa si želijo samostojnosti in se z njo približati ter na koncu vključiti v EU, a to je že tema, ki presega "integracijsko" moč Fructalovih borovnic.
Če v Podgorici, Beogradu in Prištini mislijo resno o Evropi, bi seveda morali upoštevati njena pravila, dokazila, certifikate o kakovosti blaga, ki iz Unije prihaja na njihove trge. Poslovanje s svetom bi morali prilagoditi tem pravilom, da se jim ne bi dogajalo to, kar se jim je z izvozom sladkorja v EU, ko so sami ugotovili, da je bilo 40 odstotkov izvoznih dovoljenj čisti ponaredek.
Navsezadnje ne gre samo za Fructalov nektar, temveč za vse prehranske in tehnične izdelke, katerih kakovost ob vstopu na trg SČG preverjajo na najrazličnejših, pogosto slabo opremljenih inštitutih. Nemara zato, da bi se rešili prevelike odvisnosti od tujine, zaradi katere je bil lanski primanjkljaj v trgovski bilanci SČG več kot šest milijard evrov. Problem so seveda slaba kakovost in količine dobrega blaga za tuje trge, a ga brez večjih tujih naložb ne bo mogoče odpraviti. Še zlasti, če se bodo takšne zgode in nezgode dogajale slovenskim izvoznikom. Razumeti jih je mogoče tudi kot "nagrado" za največje neposredne tuje naložbe v srbsko in črnogorsko gospodarstvo, kakršno pripada našim investitorjem. Morda je v ozadju prav to.
Peter Potočnik